Šenkova usedlost v Jezersku

Šenkova usedlost je se svými osmi roztroušeně rozestavenými dřevěnými stavbami jedinečný klenot alpské architektury, který naši předci postavili před více než 500 lety. Hlavní budova se pyšní vyrytým rokem 1517 a osada vznikla po odtoku velkého jezera ve 14. století. S láskou k dědictví předků si usedlost zachovala svoji původní podobu. Hlavní budova je navíc díky své mohutnosti chráněna jako kulturní památka státního významu a tím také pod přísným dohledem. Jsem si vědomi této neskutečné hodnoty, a proto o ni s radostí pečujeme a dělíme se o její kulturní bohatství s vámi.






Ze dvora se naskytuje pohled na všechny stavby usedlosti, z původního počtu dvě chybí, tím se ovšem naskytl výhled na mohutné stěny hory Grintovec, který dává celé kulise nezaměnitelný nádech. Stávající hospodářské stavby si zachovávají svou venkovní podobu, mění se ovšem podoba vnitřní, která se přizpůsobuje nynějším obyvatelům: koním, ovcím, slepicím a kuřatům, husám a kočkám.

Na Šenkově usedlosti donedávna žily 4 generace a naše široká družina měla 8 členů. Bohužel se s námi 15. února rozloučila babička Mimi, která nás svými znalostmi a optimismem obohacovala i ve svých 91 letech. Se svým již 25 let zesnulým mužem Ludvíkem žili ve starém domě s letopočtem 1517, o který pečovali a zachovali jej v podobě, kterou má i dnes.

Babička Brigita se stará o syna Andreje, který zůstal po nehodě s traktorem paralyzován, je ovšem k dispozici kdykoliv ji potřebuje některý z vnuků. Nejstarší je 16letý Luka, Kristina je o rok mladší a nejmladší Maša je 12 let stará. Poslední členové rodiny jsou Drejc a Polona, jejichž cílem je oživení farmy a její zachování pro další generace. Při práci nám hodně pomáhají i kutil děda Joža a bratr Klemen, který se stará o koně.

Babica Mimi

Babica, Šenkova Mimi, se je 29.8.1923 rodila kot tretji otrok pri Kvančarju v Kvancih mami Berti (Makekovi) in očetu Jožu Skuberju (sinu Vaniškega Ferdinanda). Dve leti  se je šolala v Državni meščanski šoli »Kraljeviča Andreja« v Tržiču. Leta 1937 je šolo zaključila z odliko, a za nadaljnji dve leti ni bilo denarja. Istega leta je odšla služit na Štularjevo kmetijo, kjer je najprej pomagala pri administraciji v lesni trgovini, kasneje pa tudi v penzionu. Pri Štularju je preživela vojni čas in bila po vojni dve leti zaposlena na Krajevnem uradu kot administratorka. Nekaj let je vodila krajevno Mladinsko organizacijo.



Leta 1947 se je poročila s šestnajst let starejšim Štularjevim Ludvikom. Oče Josip jima je prepustil Šenkovo kmetijo in jo s tem rešil nacionalizacije. Žal pa je od nekdaj mogoče Šenkove kmetije Ludviku in Mimi ostalo le 16 ha zemlje, s katero sta morala preživeti sebe in svojo družino. Z vztrajnostjo, dobro voljo in optimizmom sta prekrmarila mnoge težave povojnega obdobja. K njima so radi hodili tako domačini kot mnogi tuji gostje, tako na klepet kot tudi na pomoč pri vsakodnevnem delu. Žal je Ludvika bolezen vzela že leta 1987 in od takrat je Mimi skupaj s hčerko Brigito sama gospodarila na kmetiji, ki jo je leta 2010 prepustila v upravljanje vnukinji Poloni in njeni družini.





Mimi je bila do zadnjega dne znana kot izvrstna sogovornica. Kljub visoki starosti, ki jo je doživela, je bila vedno izjemno bistra in dobrega spomina. V zadnjem letu življenja je sodelovala pri nastajanju nove knjige o gospodarjenju na jezerskih kmetijah, ki jo piše znana zgodovinarka in etnologinja dr. Marija Makarovič. Pri njej se je izvedelo vse: kako pravilno speči potico in narediti žgance, kaj narediti, če so težave pri živalih, kako je bilo leta 1943, ko je divjala vojna, kdo je čigav sorodnik in kakšne so aktualne politične razmere. Ves čas je spremljala televizijske in radijske oddaje in zelo rada poklepetala z obiskovalci. Z obiskom jo je v v avgustu leta 2013, ko je praznovala 90 let, počastil tudi jezerski župan, Jure Markič s sodelavko Jasno in v dveh urah so poklepetali o marsičem.

Naša babica Mimi nas je zapustila nenadno, saj je zaspala 15. februarja 2014, le nekaj ur po tem, ko je še z zanimanjem spremljala priprave na praznovanje 80-letnice sosedovega Franclna, dolgoletnega pastirja Šenkovih in Štularjevih ovc na Golem vrhu.

Spominjamo se je z veseljem in iz spominov nanjo črpamo moč za nadaljevanje njenega dolgoletnega dela na Šenkovi domačiji.



Drejc

Drejc Karničar je najmlajši sin dolgoletnih oskrbnikov Češke koče, Anice in Andreja Karničarja. Skupaj s sestro in tremi brati je svojo mladost preživel tesno povezan s hribi in smučanjem. Pleza od svojega petnajstega leta. Alpinistični izpit opravil leta1988.

Svojo strast do plezanja in smučanja je leta 1995 kronal s prvenstvenim spustom s himalajskega osemtisočaka Annapurne, ki jo je osvojil in presmučal skupaj z bratom Davom. Poleg Annapurne (8091m), je presmučal tudi vzhodno steno Matterhorna (4478m), se večkrat s smučmi spustil z Mont Blanca (4807m), v naših hribih pa po strmih stenah Bab, Dolgega hrbta, Kočne in Grintovca. Med zelo atraktive sodi tudi spust po zaledenelem Sinjem slapu pod Češko kočo.

Dolga leta se je udeleževal turnosmučarskih tekmovanj po Italiji, kjer sta leta 1993 s pokojnim bratom Lukom osvojila tretje mesto v italijanskem pokalu Coppa delle Alpi.





Po končani Gimnaziji v Kranju je pričel s študijem na Fakulteti za šport in ga leta 1998 uspešno končal ter si pridobil naziv profesor športne vzgoje. Za svoje diplomsko delo s področja treninga turnega smučanja je dobil nagrado sklada Roka Petroviča. Svoje znanje je kot profesor športne vzgoje več kot 10 let prenašal na mladi rod v OŠ Matije Valjavca v Preddvoru in na domači podružnični šoli.

V mandatu 2006 - 2011 je bil član Strokovnega sveta za šport vlade RS. Dolgoletni trener in učitelj smučanja v domačem športnem društvu. V domačem cerkvenem pevskem zboru poje od dopolnjene polnoletnosti. Na Jezerskem je več kot desetletje vodil alpinistični odsek.S svojim zgledom je za alpinizem in smučanje navdušil ter vzgojil celo generacijo mladih deklet in fantov.

Leta 1986 je bil prvič v reševalni akciji ob tragediji nizozemskih planincev na Kočni. Leta 1992 je opravil izpite za gorskega reševalca, po tragični smrti brata Luka in reševalskih kolegov nad Okrešljem, pa je prevzel vodenje društva Gorske reševalne službe na Jezerskem. V letih 2006 - 2010 je bil tudi podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije.





Skupaj z ženo Polono je bil kot naslednik svojega očeta, pet let oskrbnik Češke koče na Spodnjih Ravneh, sedaj pa ves svoj čas posveča obnovi Šenkove domačije in njeni turistični ponudbi. Svoje široko alpinistično in smučarsko znanje ter pedagoški čut usmerja v programe za mlade, ki svoje počitnice z veseljem preživljajo na Šenkovi domačiji in na Jezerskem.


Polona

Polona je od leta 1976 odraščala na Šenkovi domačiji. Ves čas je bila trdno odločena, da bo kmetijo usmerila v turizem in tako nadaljevala poslovno pot, ki jo je na sosednji, Štularjevi kmetiji začrtal njen praded, Josip Virnik, posestnik, čigar načrte je kruto pretrgala povojna nacionalizacija kmetijske zemlje. Penzion, gostilna, trgovina, tri žage in lesna trgovina so kar naenkrat postali zgodovinsko dejstvo in dedova neizmerna želja je bila, da se kmetiji nekoč zopet povrne krivično odvzeta zemlja. V želji, da bi pred nacionaizacijo rešil Šenkovo domačijo, jo je podelil sinu Ludviku, Poloninemu dedu. Kmetija je ohranila večino značilnih stavb; zobu časa še vedno kljubuje tudi 500-letna Šenkova hiša, ki je od leta 1949 zavarovana kot kulturni spomenik.







Odraščanje na Šenkovi domačiji je bilo trdno povezano s trdim kmečkim delom, odrekanjem in strogim nadzorom babice Mimi. Življenje v 500-letni hiši je bilo vse prej kot rožnato in Polona si je že zgodaj privzgojila delovne navade, z odliko zaključila osnovnošolsko šolanje, s podobnimi ocenami zaključila šolanje na Gimnaziji v Kranju ter nadaljevala na Ekonomski fakulteti, na turistični smeri. Študij je po rojstvu tretjega otroka; hčerke Maše, zaključila leta 2004 z diplomsko nalogo: Poslovni načrt za turistično kmetijo Šenkova domačija.

Maja leta 1997 sta z možem Drejcem (poročila sta se 3. maja) začela skupno poslovno-turistično pot v znameniti planinski postojanki Češka koča na Zgornjih Ravneh in jo oskrbovala 5 let, ko je Drejc kot profesor športne vzgoje dobil službo v Osnovni šoli v Preddvoru. Polona se je leta 2005 zaposlila v Kranju; v podružnici švedske multinacionalke v ključarski stroki. Pet let dela na področju trženja, prodaje in logistike je bilo zelo pomembnih za nadaljevanje lastne poslovne poti.

Že kot 18-letna se je leta 1994 skupaj z Drejcem povzpela na najvišji vrh Evrope, Mont Blanc ter se leta 1996 udeležila jezerske odprave v Južno Ameriko, kjer je dosegla svoj višinski rekord 5200 m. Leta 2007 je smučala z rame Mont Blanca, 4500 m visoko in leta 2008 z vrha 4105 visokega vrha Dom de Neige v pogorju Ecrins, ter se neštetokrat podala na turnosmučarsko tekmovanje slovenskega pokala.

Po začetku svetovne krize, ki je zadela gospodarstvo, se je Polona jeseni leta 2009 odločila, da je čas za samostojno pot. Odločila se je za študij na Biotehniškem centru Naklo, prevzela vodenja kmetije in začela z  njeno preusmeritvijo v turizem. V štirih letih sta z možem Drejcem obnovila večino stavb na kmetiji, uredila ogrevanje celotne domačije na sekance, postavila prostore za oskrbo gostov v kmapu, uredila spanje na seniku, zgradila novo preužitkarsko hišo in pripravila načrte za obnovo glavne Šenkove hiše. V hlev sta naselila trop ovc, tri jahalne konje, številno perjad ter na dvorišče postavila čuvaja Arčija.






Polona je novembra 2013 študij na BC Naklo zaključila z drugo diplomsko nalogo in poleg dela na domači kmetiji vodi še turistično društvo Jezersko, ki si prizadeva za razvoj turizma na Jezerskem. V zadnjih treh letih se je tudi na širšem področju turizma na Jezerskem začelo premikanje v pozitivno smer in skupaj sledimo načrtom naših prednikov, ki so pred drugo svetovno vojno začeli s povezovanjem in združevanjem v želji po doseganju boljšega turističnega razvoja.

Navštivte nás

Copyright 2017, Production MMstudio