Šenkova domačija je s svojo gručasto postavitvijo osmih z leseno kritino kritih stavb neponovljiv biser alpske arhitekture, ki so ga naši predniki osnovali pred več kot 500 leti. Glavna hiša se domnevno ponaša z letnico 1521 in naselbina je nastala po odteku velikega jezera v 14. stoletju. Z ljubeznijo do dediščine prednikov je domačija ohranila svojo prvotno podobo, hiša pa je s svojo, za ta prostor, netipično mogočnostjo zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena in s tem podvržena strogemu varovanju. Zavedamo se njene neprecenljive vrednosti, zato jo z veseljem ohranjamo in delimo njeno bogato zgodovino z vami. 

Pogled z dvorišča zajema vsa gospodarska poslopja Šenkove domačije, od katerih dve že manjkata, vendar pa je s tem odprt pogled na mogočno ostenje Grintovcev, ki daje celotni kulisi nezamenljiv pečat. Obstoječa gospodarska poslopja ohranjajo svojo podobo, prilagaja se notranjost, ki sprejema svoje nove prebivalce; krave, ovce, prašiče, kokoši in piščance, race in mačke.

Na Šenkovi domačiji smo do nedavnega živele 4 generacije in naša razširjena družina je štela 8 oseb. Žal se je leta 2014 od nas za vedno poslovila babica Mimi, ki nas je s svojim znanjem in optimizmom navduševala še v 91-tem letu starosti. Z že 25 let pokojnim možem Ludvikom sta po vojni zaživela v stari hiši, ki se ponaša s častitljivo letnico 1521, in jo ohranila v takem stanju, kot je danes.

Stara mama Brigita skrbi za sina Andreja, ki ima po nesreči s traktorjem cerebralno paralizo, seveda pa je vedno na voljo, kadar jo potrebuje kdo od vnukov. Luka je najstarejši in se najbolje znajde v kuhinji, Kristjan je dobro leto mlajši in ga največkrat najdemo v veži stare hiše, kjer sodeluje pri postrežbi gostov, najmlajša Maša pa uživa v komunikaciji z gosti in vas z veseljem popelje po kmetiji. Družino zaključujeva Drejc in Polona, ki sva si za cilj zadala oživitev kmetije in njeno ohranitev za nadaljnje rodove. Pri delu nam veliko pomaga tudi dedi Joža, ki je mojster za vse in v svoji delavnici pridno mizari, tesari ali kako drugače popravlja vse, kar je popravila potrebno. Poleg družinskih članov zaposlujemo tudi pet sodelavk za pomoč v kuhinji, strežbi in pospravljanju sob.

V letu 2010 je kmetijo od babice Mimi prevzela Polona in skupaj z možem Drejcem stopila na pot obnove starodavne kmečke naselbine. Prvi načrti obnove in preusmeritve segajo sicer že v leto 2004, vendar so morali dozoreti in najti pravo podobo. Najprej smo se posvetovali z arhitektom Markom Šenkom, katerega priimek še spominja na stare gospodarje Šenkove domačije (Marko je veliko mlajši bratranec naše babice Mimi; oba pa sta potomca Luke Šenka, ki se je leta 1775 odselil s Šenkove kmetije in priženil na Makekovo). Treba je bilo postaviti prioritete prenove stavb na domačiji in določiti njihovo novo namembnost.

Prva stavba, ki smo se je lotili, je bil stari volovjek, kamor smo umestili kotlovnico in zalogovnik za ogrevanje na sekance ter sanitarije za prostor za kampiranje, ki je poleti urejen na travniku nad kmetijo. Poleg tega smo poravnali okolico stavbe, da je nastal raven peščen prostor, ki je poleti namenjen parkiranju avtodomov in osebnih avtomobilov vseh, ki kampirajo na kmetiji.  V volovjeku je dobila svoj prostor tudi letna kuhinja, ki jo uporabljajo gostje v kampu.

Obnovili smo tudi staro delavnico na osrednjem dvorišču, kjer kraljuje dedi Joža, in hlev za kokoši in prašiče, kasneje pa še hlev za krave in ovce.

V letu 2012 je bil volovjek obnovljen in začeli smo s pripravljanjem načrtov za obnovo preužitkarske hiše. V tem letu smo pričakovali tudi odločbo o sofinanciranju obnove in jo pričakali konec jeseni. Takrat smo tudi pričeli z gradnjo nove stavbe; staro smo podrli, ohranili vitalne lesene dele in po zelo dolgi zimi, pomladi 2013, začeli z gradnjo nove. V dobrem letu je bila stavba zgrajena in slovesno odprta maja 2014. 

Zgodba nove Preužitkarice nas popelje v čase, ko sta gospodar kmetije in njegova žena kmetijo predala svojemu nasledniku, sama pa sta v preužitek dobila prostor v manjši hiši, imenovani preužitkarica. Za vas smo Šenkovo preužitkarsko hišo z letnico 1669 postavili na novo in jo preuredili v prijetno okolje za sprostitev po napornem delovnem ritmu. V njej nudimo jedilnico, savno in dvanajst ležišč, razporejenih v dve dvoposteljni sobi v pritličju in dva luksuzno opremljena apartmaja za 4 osebe v mansardi. Sobi se imenujeta Kaša in Špajza, apartmaja pa Kamra in Gank.

Po obnovi preužitkarske hiše smo se z vsemi do sedaj pridobljenimi izkušnjami lotili še obnove glavne stavbe na kmetiji - stare hiše, ki je zavarovana kot kulturni spomenik že od leta 1949. Prav zaradi spomeniškega varstva je bila dolga leta pod strogim nadzorom in ni doživljala sprememb, ki bi kakorkoli posegale v njene arhitekturne posebnosti. Zaradi arhitekturne zasnove in dobre ohranjenosti je verjetno na Slovenskem največkrat opisovana kmečka stavba, saj je posebna in netipična za ta prostor. V povojnem času je bila omenjena in opisana v več publikacijah, knjigah in strokovnih člankih. Točne letnice nastanka pa avtorji niso uspeli točno določiti. Tako se omenja več letnic največkrat je omenjena letnica 1517, pa tudi 1521 in celo 1531. 

Sama stavba ni nastala v enem kosu. Prva zgradba je bila verjetno dvosobna in je imela vhod na severni strani, kjer smo našli ravna, zazidana vrata. Ta ugotovitev začetke hiše postavlja v obdobje pred letom 1500. Diagonalno nasproti te stavbe so bili najdeni ostanki kovaške žlindre, kar je dokaz, da je bila tukaj kovačnica. Ali je bila  kovačnica najprej samostojni objekt ali pa že del večje stavbe, še ne vemo. Kovačnica je imela odprto lopo, da so konje podkovali skoraj s ceste. V začetku 16. stoletja je hiša dobila sedanjo podobo z obokano vežo. V nekdanji kovačnici je starejši renesančno oblikovan lesen strop, v nekdanji hiši (danes bi ji rekli dnevna soba) pa bogat lesen baročni strop.

Verjetno je ogromna kvadratna stavba, ki meri 16x16 metrov, v svoji sedanji velikosti, nastala v bogatejšem oziroma toplejšem obdobju v naši polpretekli zgodovini; v 17-tem stoletju, oziroma je bila takrat obnovljena. V tem času je gospodar sebi postavil tudi preužitkarsko hišo in se vanjo vselil leta 1669, ko je bila ta zgrajena, glavno hišo pa prepustil sinu.

Od leta 1949 je hiša torej pod spomeniških varstvom. Stari ata Ludvik je bil v povojnem času celo kaznovan zaradi nedovoljenih posegov, ko je v črni kuhinji uredil kopalnico in stranišče, ki ju je seveda moral porušiti. Kasneje je kopalnico in stranišče umestil v delu nekdanje hiše, kasnejše radarce. Kar je hiši dodalo nekaj modernega udobja, kljub poznosrednjeveški zasnovi z debelimi zidovi in majhnimi okni. Nekaj kozmetičnih popravkov je hiša dobila konec 60 - let z novo fasado in delno saniranimi kamnitimi portali izdelanimi iz jezerskega lehnjaka.   

Več sprememb je hiša doživela v preteklih 5 - letih ob strogem nadzoru konservatorke Saše Roškar iz kranjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Pri njeni obnovi je bila še posebej potrebna previdnost in veliko strokovnega znanja, ki so ga v obnovo vložili tako restavratorji kot gradbeniki. Z velikim mojstrstvom sedaj žal že pokojnega gradbenika Franca Novaka in njegovih sinov ter sodelavcev nam je uspelo rešiti hišo pred njenim zagotovim propadom. S temeljitimi posegi v temelje in stene hiše smo stavbo podtemeljili, stene injicirali in povezali med seboj. Izolacija in talno gretje odslej skrbita za primerno klimo v stavbi, vse novo stavbno pohištvo pa je kopija starega. Mala škatlasta okna, velika dvojna macesnova vhodna vrata in obnovljena veža dajejo stavbi nezamenljiv pečat. 

V pritličje stavbe je umeščena kuhinja, jedilnica, pisarna, recepcija in prostor za točenje pijač, veliko podstrešje hiše pa smo v letu 2019 preuredili v dodatnih 7 sob in manjšo konferenčno dvorano. Ohranili smo tudi črno kuhinjo, kjer prav lepo diši po dimu in nas spominja na čase, ko so se v njej sušili suhomesnati izdelki. Ohranili smo dušo srednjeveške stavbe, katere začetki segajo v začetek 16. stoletja. Raziskave, ki so bile narejene na stavbi pred in med obnovo so sternjene v knjigi Šenkova domačija na Jezerskem, 500 let.

Tretje gradbeno dovoljenje nas je leta 2019 popeljalo do obnove podstrešnega dela stare hiše. Velik kvadratni tloris stavbe je omogočil umestitev 7-ih sob in večjega družabnega prostora na podstrešje stavbe. Konstrukcija je v celoti lesena, na južni stran so umeščena strešna okna, na oba zatrepa hiše pa je arhitekt Šenk domiselno umestil velike svetlobne površine. Na zahodu imajo sobe celo notranje balkone oziroma lože. S severne strani se ne vidi, da se v hiši kaj dogaja; pogled na hribe je ostal enak. Sobe so razvrščene v dve nadstropji; v prvi mansardi je apartma za 4 osebe in dve troposteljni sobi ter skupni oziroma konferenčni prostor. V drugi mansardi pa so manjše sobe; tri dvoposteljne sobe in en apartma za dva. Za obnovo podstrešja in opremo sob smo uporabili veliko starega lesa, ki smo ga ohranili iz starega ostrešja in strehe. Mojstri mizarji so z veliko domiselnostjo za vsako sobo izdelali unikatno rustikalno pohištvo. 

Sobe smo poimenovali po dejavnostih oziroma poklicih, ki so jih opravljali naši predniki. Tako imamo v hiši apartma Kovačnica, ki nas opominja na to, da je bila v pritličju stavbe nekoč prisotna kovaška dejavnost. Manjši apartma v drugi mansardi pa smo poimenovali Pekarnica, saj je bil naš prednik po babičini strani nekoč pek in je med obema vojnama v Vanišu imel pekarno. Jagrska soba bi se pravilno slovensko morala imenovati lovska in nakazuje na to, da je bil lov v preteklosti močno povezan tudi s člani Šenkove kmetije. Soba Šuštarska je posvečena prednikom Drejca Karničarja, saj je bil njegov ded Franc, kasneje pa tudi oče Andrej na Jezerskem poznan kot Šuštarjov, kar pomeni, da je bil čevljar. Ostale tri sobe v drugi mansardi so Furmanska, Ovčarska in Golcarska. Furanje ali prevozništvo je tesno povezano z našimi predniki na Štularjevi kmetiji, ki je zrasla ob stari tovorni poti na Jezerski vrh in prevoznike oziroma po takratno furmane oskrbovala s spočitimi konji, hrano in prenočišči. Prav tako so se pri Štularju ukvarjali z golcarijo oziroma gozdarstvom. Les so predelovali na svojih žagah ter  ga tudi odkupovali od drugih lastnikov gozdov. Dedek Ludvik je bi po poklicu lesni manipulant, kar bi danes pomenilo, da je trgoval z lesom. Na Šenkovi domačiji so med drugim pred drugo svetovno vojno in še tudi po njen stanovali golcarji, ki so golcarili za Štularjeve. Ovčjereja pa je še danes ena glavnih kmetijskih dejavnosti na Jezerskem in tudi na Šenkovi domačiji, kjer s pridom uporabljamo pridelke, ki nam jih ovca daje; meso, volno in kože. V vseh sobah so razstavljeni predmeti, ki poudarjajo značaj vsake sobe in tako se boste lahko tudi vi poskusili vživeti v dediščino naših prednikov, ki so v preteklih stoletjih ustvarjali zgodovino mogočne stavbe. 

Vabljeni, da nas obiščete!